Za izvedbo projektne naloge smo se dobile pred domom za starejše občane Ljubljana Bežigrad. Tam so nas pričakale ga. Fani, ga. Rezka ter strokovna delavka Špela, ki nam je že poklicala dva taksija. Ker nas je bilo 6, smo se porazdelile v dva taksija po 3, tako sta dve študentki spremljali po eno gospo. Taksi nas je kar kmalu pripeljal do pokopališča Žale, še pred tem pa smo se ustavile pri cvetličarni, kjer je vsaka gospa imela priložnost nakupit sveče ter rože. Po nakupu pa smo se odpravile na pokopališče. Iva in Jaz sva spremljali gospo Rezko, Nina ter Samra pa sta spremljali gospo Fani, ker pa sta gospe imeli spomenik vsaka na svoji strani. Žal nismo imele možnosti, da bi skupaj preživele dan, saj smo bile časovno omejene. S gospo Rezko smo tako šle skupaj na gramozni del pokopališča, kjer smo z zvonjenjem na zvonec oznanile naš prihod, nato pa smo se podale do spomenika. Tam smo odstranile stare, posušene rože ter nasadile nove in jih zalile, obrisale spomenik ter prižgale svečo. Kmalu za tem smo se odpravile nazaj v dom. Med tem časom pa so se Nina, Samra in ga. Fani nahajale na drugi strani pokopališča. Tam jih je ga. Fani na poti do spomenika naučila igrati na trobentice, Samra in Nina pa sta njej pomagale urediti. Očistile sta kamen ter odstranile plevel med rožami, za tem pa so se tudi one počasi odpravile s taksijem nazaj proti domu.
Stanovalki sta takoj po tem ko smo ju spoznale ustvarile veselo vzdušje. Navdušile sta nas, ko sta ves čas o svojem življenju govorile s nasmehom na obrazu in izpostavljale predvsem pozitivne trenutke. Zaradi neizmerno pozitivne energije gospe, nam je bilo druženje s gospema Fani in Rezko nepozabno in izjemno prijetno, saj sta bile hvaležne za to, da smo jima namenile naš čas in se z njima družile. S tem sta nas spomnile, kako minljive so fizične stvari in kako pomembno je to, da drug drugemu podarimo nekaj svojega časa ali pa kakšno lepo besedo.
študentke 3. letnika FSD
Nina, Samra, Iva in Nika
