Imela sem infarkt. V bolnišnici sem bila tri tedne. Od tam sem prišla v Dom starejših občanov Ljubljana Bežigrad. V Domu so me zelo lepo sprejeli in se dobro zanimali za moje zdravje. Hvaležna sem za to uslugo. Med bivanjem v Domu sem ponovno zbolela. Zdravniki so mi rekli, da ne bom več hodila. Z svojo dobro voljo in pomočjo drugih sem ponovno shodila. Danes hodim z hoduljo in sem samostojna. Srečna sem. Hodim na telovadbo, na petje, občasno pa tudi kaj ustvarjamo.
Hvala lepa vsem, ki ste mi pomagali v času moje bolezni.
»Kjer je volja, je pot.«
stanovalka Slavica Trplan
Na splošno me veseli, da so vsi uslužbenci Doma zelo prijazni do nas starejših, ki smo tukaj nastanjeni. Prijazna beseda mi je olajšala trpko bolečino, ki sem jo čutila, ko sem morala zapustiti svoje stanovanje – torej svoj dom. Sedaj je ta ustanova moj dom in se navajam na življenje tukaj. Moram priznati, da življenje tukaj dobro funkcionira, od direktorice do zadnjega stanovalca, se odvija po ustavljenem »hišnem redu«, kot en velik stroj. Počutim se kot en člen v verigi ljudi, ki se tukaj nahajajo oziroma se nahajamo. Pišem o svojem doživetju tukaj in to mi pomaga, da se osredotočim na dobre strani tega življenja, saj je na razpolago več aktivnosti, le poiskati jih je treba. Še se čutim novinko in se želim vključiti v »domsko življenje«. Pri tem mi pomaga moja dobra in skromna narava. Vsem želim samo dobro in prijazna ter hvaležna sem za vsako prijazno besedo in gesto. Tukaj v »domskem življenju« prevladuje prijaznost, kar me veseli in opogumlja. Rada bi kaj prispevala k temu vzdušju tudi sama in se vključila. Sostanovalka v sobi je dobra do mene in me razume, jaz pa njo, torej se sprejemava takšni kot sva. Tritedensko bivanje tukaj je še vedno zelo novo, vendar se privajam.
stanovalka Kordiž A.
Pred dnevi so nas obiskali otroci OŠ Danile Kumar, da nam pokažejo različne izdelke sestavljene iz papirja. To so se naučili v svoji šoli. Bili so prijazni. Naučili so tudi nas kako se iz raznobarvnega papirja da sestaviti marsikaj. Sama sem ustvarila pikapolonico, katera je bila sestavljena iz več delov. Bila je odlično narejena – haha 🙂 Seveda sem si jo prisvojila, da jo pokažem svojim vnukom, pravnuku in sinu, da vidijo kaj vse zmore njihova babica in prababica.
Obisk otrok iz bližnje šole je bila odlična ideja Doma in naše delovne terapevtke. Otrok smo bili zelo veseli, saj je bil njihov obisk prijetna sprememba v našem vsakdanu. Kljub temu, da smo že kar v letih, smo z veseljem delali stvari, ki se jih otroci učijo v šoli.
Hvala otrokom za obisk in želim si, da nas kmalu spet razveselijo.
Stanovalka Silva
Stara sem 83 let. Starost preživljam trenutno zelo dobro, večinoma časa zelo dobro, občasno se pa zgodi, da me spomini popeljejo nazaj v preteklost, v čas preden sem prišla v Dom. V Domu za starejše občane sem dve leti in pol. Ko sem prišla, sem se vključila v aktivnosti delovne terapije, natančneje, kreativno skupino. Moj prvi obisk skupine je bil opazovalne narave, gledala sem, kaj počnejo, videla pa nisem ničesar. V mislih sem imela le to, kako ne bom več dolgo živela in željo, da dobim samostojno sobo, ker nisem mogla prenašati trpljenja drugih ob vseh svojih težavah, ki sem jih imela v tistem času. Ob drugem obisku skupine sem že začela ustvarjati z drugimi gospemi. Večinoma smo ženske v skupini. Spominjam se, da smo začele delati neke cofke iz volne. Kar kmalu sem se vklopila v ustvarjanje, da sem lahko sledila ostalim. Sama namreč nisem poznala veliko ročnih del, razen pletenja. Po enem mesecu v Domu sem začutila posebno voljo do ustvarjanja. To je bilo nekaj, kar prej nisem počela.
Stanovalka Pungerčar Rezka
Ker sem sama omagovala, ob opazni manjši gibljivosti, išiasu in strmih stopnicah do tretjega nadstropja, v bloku brez dvigala, sem se odločila, da moram tudi sama poskrbeti za urejeno življenje. Po dolgotrajnem, več kot desetletnem čakanju s prošnjo za v Dom, sem se odločila, da še pred to zimo poskrbim za selitev. Težka je bila odločitev, a še težja preselitev. Z vztrajnostjo pa sem le dosegla svoj cilj, da v Domu zaživim novo, aktivno življenje, v skrbi za ohranjanje preostalih umskih in telesnih sposobnosti.
K temu so veliko pripomogla pogosta srečanja s stanovalci Doma in vesela sem, da sem že med njimi.
Stanovalka Marija Šemrl
V Domu sem od 2. avgusta 2017, torej dobra dva meseca. To je zelo malo časa, pa vendar nekaj pomeni. Živim v dvoposteljni sobi v drugem nadstropju z balkonom, od koder imam zelo lep razgled na Kamniške planine, Kokrško sedlo in tudi na Ljubljano. Na balkon se zatečem, tudi ko mi ni najbolj prijetno. Rada hodim k telovadbi in bralnemu krožku. Rešujem križanke, naročena sem na »Ugankarja«. Zadovolji me tudi risanje, seveda za moje veselje in dušo.
12. novembra, sem dopolnila 91. leto. Zelo sem bila presenečena ob prisrčnem izražanju in čestitanju vseh članov in članic bralnega krožka, v katerem so me zelo lepo sprejeli, zato se zahvaljujem prav vsem. V posebno čast si štejem veliko pozornost s strani domskega vodstva, predvsem direktorice Doma go. Marjete Maruše Kerč z osebno čestitko in s strani vseh oskrbovancev tega Doma. Zahvala gre tudi vsemu osebju za prijazen sprejem. Pomagali so mi prebroditi prve težave in me tudi nekaj praktičnega naučili. Zato želim vodstvu, kakor vsem ostalim delavcem Doma, naj tako požrtvovalno skrbijo za svoje varovance tega doma kot doslej!
stanovalka Vida Drinovec
